Priprave na DM tek

Sem se odločila, da se letos prijavim na DM tek, za začetek, na 5 km. Sedaj pridno treniram slabih 14 dni in danes sem izpeljala prvi test.


Zadala sem si cilj, da pretečem 5 km (seveda, če ne gre pa hodim) in da vidim koliko časa potrebujem za dosego tega cilja.


Zelo zelo ponosna sem nase in skoraj ne morem verjeti, ampak sem pretekla, ja pretekla 5 km in v 34 minutah. Jst mislim, da je to odličen rezultat. Vedeti morate, da je to tek po ravnini, tam sicer tečemo na Rožnik - hrib. Bomo vidli.


Drugi teden pa opravim drugi test in sicer tek na Golek. Tisti, kateri ne veste je to cca 4km v hrib. Pa bomo vidli kako mi bo danes teden šlo.

Potovanje z avtodomom

Noro...



Dragi moji piški in sončki, mucki in šuški. Dobro veste kdo ste. Imam nalogo za nekatere člane. Tisti, ki nameravate diplomirati, morate to storiti pred 01.09.2009 in isto velja za tiste, ki mislite narediti pravosodni izpit. Kajti...



V začetku septembra moramo obvezno iti na potovanje (16 dni) z avtodomom. Pravkar sem bili priča odhodu skupinici prijateljev (moj bratec in družbica), ki so se podali na 10 dnevno potovanje.



Malo, za lušt, vam pokažem slikico avtodoma, slikanega pred hišo. Sedaj si pa predstavljajte, da notri sedimo mi. Hm?

Kaj pravite?

Več slik vam ne pokažem, ker mora en del ostati neodkrit, bo potem slajše.

Aja, pa še pomagala sem pri pakiranju in sem imala že občutik, kot da grem jaz na potovanje. Noro dobri občutki.


Jst močno upam, da nam bo uspelo to doživetje izpeljati.

Kmalu spet v London!!!

Sedaj pa pozdravi iz Krškega.

Z Uršo sma se srečno vrnili nazaj domov. Tam kjer je najlepše. Prav lepo je bilo, ko sem se vrnila na Golek.

Sedaj sva polne vtisov in vemo, da se bomo kmalu zopet vrnili v London, vendar na izlet, da ne bo pomote. Na poti domov sva ugotovili, da nisma niti približno videli vse, tako sva naredili že novi plan za naslenji obisk, mogoče še letos. Nikoli se ne ve.

Sedaj vam bom pa pokazala nekaj slik. Moram priznat, da sem jih zelo težko zbrala.

Muzej kjer so raztavljene, predstavljene stvari iz Ginessove knjige rekordov. Zgoraj vidite Mini Moris, ki je polepljen s Swarovskimi kamenčki. Noro.

Pa tukaj sem lahko dala roko v vodo, ki je bila takšne temparature, kot je bila voda, ko se je, kjer je potonil Titanik.

Iz te sodne dvorane smo vam z Uršo vsak večer pisale najine dogodivščine, ki so se zgodile skozi dan in noč.

Aja, ne vem če sem vam omenila, da sem v nekem lokalu srečala Justina Timberlaka. Full je bi prijazen. Povabil me je na pijačo, malo sva zaplesala, potem se ga še prosila za eno fotko, ker drugače mi nebi nbeden verjel. No, sedaj lahko verjamete. Full je sexy.

To vsi veste kaj je. Vsak, ki je v Londonu se mora slikati v eni izmed njihovih telefonskih govorilnic.To je zadnja narejena slika v/pred hostlom. To je bil najin host. Enkraten. V centru, poceni, čist, prijazen. Ko pridava ponovno v London greva v isti hostl.

Če poznate mene in Uršo in če veste kaj pomeni, če sva midve skupaj, potem veste, da feštanja ni manjkalo. To sma slikani v diskoteki, ki se nahaja v najinem hostu.

Zaključek:

Enkraten izlet. Hvala Urša, da si ta fenomenalen izlet delila z mano in me počastila s svojo prisotnostjo. Upam, da kmalu spet odhitiva v London in da greva skupaj.

Vsi, ki razmišljate o izletu v London, vam priporočam, da ne oklevate in se čim prej odpravite. Ne bo vam žal.

London, 3 dan,

Bok,



zadnje javljanje iz Clink hostla:



po komaj treh urah spanja sma ponovno polne energije stopile v nov dan za raziskovanje Londona. Najprej sma se odpravile na ogled Buchinghamske palace. Ej strai pa kolk je blo folka. Tam ene 5 al pa 10 tisoc, raj je raj na rock Otoccu......... Ne, ne, ne gremo nazaj k palaci :). Dve uri pred menjavo straze vse prve vrste ze zasedene. Kljub gneci smo dobile super pozicijo, kjer nisva gledale menjavo straze ampak policiste pri razporejanju folka. Ugotovile smo kdo hlace nosi v Londonu - ZENSKE. Bogi policistek se je dolgo casa trudil da bi folk spravil za ograjo pa mu ni in ni uspelo, pride zenska in rece: "you can't stand here, go back now". In tako v nekaj sekundah vsi stojijo za ograjo.



Sledijo ogledi: Bond Street, eno palaco od bivse Diane, en kup vrtov pa parkov - matr so veliki.



Odpravimo se v Londonski center zabave. Stopimo v sedmo nadstropje in vidimo en kup folka, ki zapravljajo denar na raznih igralnih avtomatih: stelanje, golf, kosarka, ..... Na koncu tega nadstropja vidimo plesni avtomat. In tako celo uro zapravljama denar na tem avtomatu.



Sredi zime se midve talentke odlocima za Hop on, hop off bus tour (tisti rdeci busi brez strehe). To je predstavlja dve uri mrzlega vetra v laseh in solzice v oceh. Ampak bilo je super.



Nato se odpravimo v kitajsko cetrt na pozno kosilo ali bolje receno vecerjo, saj je bila ura ze 18:00. Po vecerji se odpravimo na sprehod po Piccadellyu in cez cas zacnema z iskanjem najine avtobusne postaje. Znajdema se v majhni neznani ulici in zagledama samopostrezno kitajsko restavracijo, kjer hrana potuje po tekocem traku. To je restavracija v katero sva zeleli iti na vecerjo pa se nama je zdela predalec. Ko zagledava tekoci trak padema v velik smeh.

Zdej se nama ne da vec pisat ker greva na zur.

Se vidimo jutri, pa-pa

London, 2.dan

Spet medve, londoncanke!!!

Norisnica!!!!

Vrjeli ali ne vstale ob 7.00 zjutraj. Se umile, sle na zajterk, ki je bil odlicen. Moramo priznati, da je kar veliko izbire, se nimamo za pritozevat.

Ze pred odprtjem Madame Tussauds je bila vrsta za vstop dolga cca 400m. Ja res je. Muzej je izpolnil vsa najina pricakovanja. Super smo se imele. Samo malo smo razocarane, ker Sabastjana Cavaza se vedno ni med njimi. :-( Obcasno sva se obnasali kot mali otroci. Pa saj nas nobeden ni poznal. Kos sva izopile iz muzeja se je cakalna vrsta povecala na dober kilometer. Ampak nic zato, to je London.

Kot, da ze nimamo dosti hoje, vsa se odlocili, da se sprehodiva po Regent's Parku, kjer sva se odlocili, da poisceva opice (baje da se sprehajajo tudi one), vendar se to ni zgodilo, nama je pa pot preckala samo veverica. Aja, sprehajali sva se kar uro in pol.

Na poti do Westministerske opatije sva srecala nenormalno veliko stevilo policistev, zaprte ceste, zaprte linije podzemne zeleznice in ko prideva "izpod zemlje" uzrema nenormalno veliko stevilo indijcev, ki se ravno danes odlocijo za proteste pred parlamentom. Zaradi varnosti smo se odlocile, da jo raje popihamo na drugo stran mesta.

Potem so se vrstili razni ogledi.

Ob kosilu smo se odlocile da obiscemo Covent Garden. To je zelela usoda. Zakaj?
Tu je prisotna ulicna zabava, zelo zivahno mesto. Nehote zagledava teater. Musical, ki je bil na sporedu nama ni najbolje ustrezal, sva pa zagledali, da se v enem izmed teatrov vrti musical Dirty dancing. Najprej sva mislila, da je ta teater na drugem koncu mesta ampak nama je prijazna gospa povedala da se ta teater nahaja za vogalom.
Prideva do teatra, vrsta. Nic novega. Pridno cakava. Po nekaj minutah stopiva pred okence s kartami in nam prijazni fant pove, da ima le dve karti se na razpolago. Slaba stran je ta, da sta sedeza nekoliko locena, vendar v isti vrsti. Aja, pa najboljsa pozicija. Z Urso se spogledava in karte so ze bile v najinih rokah.
Enkraten musical!!! Kaksni glasovi, kaksne koreografije, kaksna scena, pa da o igrlcih sploh ne govoriva. Smo totalno brez komentarjev.

Jutri je nov dan.
Jupi!!

London, 1.dan

HHHeeeeejjjjjjjjjj!!!

Javljamo se iz Londona. Tukaj je ura 01.10h. Ja res, sele sedaj smo prispele v host in ze smo na racunalniku, kjer vam pisemmo, da v am povemo kaj vse se je danes zgodilo.

Kot prvo moramo povedati, da smo me ene Jackice, ki se totalno znajdemo v Londonu. Ampak res. Podzemne smo cist "pokopcale", pa tudi buse. Full fajn.

Danes nama je uspelo videt London Eye, seveda smo cakale malo manj kot eno uro, ampak kot je bilo vieti, je to nekaj povsem obicajnega v Londonu, se je zgodba ponovila tudi v London Aquariumu. se malo dlje smo cakale, amapk se je popolnoma splacalo. kaksni akvariji in morski psi, ribice, vse kar ti srce poyeli.
Vreme je bilo tko tko. Malo je dezevalo pa malo tudi ne. Ampak hvala bogu za palerine.

Za kosilo in vecerjo sva si kupili hod dog z ulice, ki pa ni nic posebnega. Bolj ali manj je zelo 'plasticen'.

Potem sva se ponovno odpravili na podzemno in obiskali muzej Belive it or not. Tuakj je predstavljeni primeri iz Ginnesove knjige rekordov, res noro. Vidle smo najvecjega cloveka, najtezjega, pa mini cooper iz 1.000.000 Swarovskih kristalov (naravna velikost).

Za piko na i, pa sva si ogledali musical Triller live od Michaela Jacksona. Noro, noro dobra predstava. Smo imela pa zopet nekoliko srece. Nehote smo zxagledale teater, vprasale za musical Triller in cez nekaj minut ze sedele na najboljsih sedezih (zadnji dve prosti mesti) Lyric Theatre.
To je bil najboljsi musical do se daj videnega. Ampak bomo vidli kaj bo jutri ko ponovno obisceva theater.

V glavnem imamo se fajn, nogice nas bolijo, ampak pred spanjem se skociva na cocteil v host bar. Mamo neko akcijo, pa se dober je.

Jutri se javimo ob podobnem casu, ce nam bo uspelo.

Aja, slik pa ne moreva nalozit ker ne gre. Pokazeva vse slike ko prideva v Krsko.

Pridni bodite. Medev bova.

Lepi pozdravi od
Urse in Mateje

Nike konvencija

V soboto, 7. in nedeljo 8.3. 2009 smo se s Klaro skupaj odpravili na 13.dan aerobike. Odločili sva se, da si bova kar sami, za praznik žena, 8.marec, podarili dva dneva švicanja, lepše povedano, dva dneva plesanja in aerobiranja. Mislim, da sem si do sedaj podarila najlepše darilo, kar sem si ga lahko.

Moram povedati, da je tukaj aerobika veliko težja in povsem drugačna, seveda mislim, v pozitivnem smislu. Jaz sem se kar namučila, da sem se naučila koreografijo, ki so nam jo prikazali inštruktorji.


Glede hip hopa pa tako. Zdej sem ponovno prišla, do spoznanja, da zelo močno pogrešam ta ples. Res je, da so bili na delavnicah sami plesalci, ki plešejo že vrsto let, ampak se me s Klaro nisva veliko obremenjevali s tem. Me smo samo uživale. Najbolj sem uživala pri Niki Kljun (Nikici). Ta ženskica pa zna plesat. Ko ona zapleše jo moraš gledati z odprtimi usti. Pa še bolj prikupna postane, ko kaj pove. Mislim, da ima super karakter, takšen kot stil plesa.

Res je bil to zelo lepo preživet vikend.

Je pa nastopila velika žalost, ko sva morali v nedeljo dopoldan domov, in zato sva obiskali le dve delavnici. Nedelja je bila še boljša kot sobota. To pa zato, ker v veliki dvorani ni bilo steparjev, pač pa ples. Ples, ples, ples.

Drugo leto sva se zmenili, da ostaneva tudi v nedeljo, celi dan. Aja, pa pozabila sem povedati, da sva v soboto obiskali vse delavnice. Bili sva do konca programa. Noro, ne?


P.S. Zgoraj je slika, kjer plešemo skupaj z Nikico. Dobro poglej, pa nas boš mogoče videl.

Ponovna združitev Tarantel!

Ja, po dolgem času, natančneje po 6 letih se Tarantela ponovno združila! Smo pridne in pridno treniramo hip hop. Vi sploh ne veste kako je prijetno, polno adrenalina, nostalgično ponovno plesati hip hop. Imam že resne pomisleke kako se bom septembra vpisala v plesno šolo, na hip hop. Sploh nisem vedela kako pogrešam ta ples.



Kaj pa naj rečem glede bab? Brez besed. Tako kot je bilo. Stari trening. Ko smo Tarantele na kupu je polno smeha, hecanja, kričanja, v glavnem nobeden stavek ne moremo normalno povedati do konca (resno).



Lepo je biti ponovno skupaj.

Drugič vam pa povem zakaj smo ponovno skupaj, kako dolgo in mogoče naložim še kakšno sliko, iz starih časov.

Tako se ne pride daleč!

Če hujšaš tako kot jaz, potem ni nikakršnih dolgoročnih uspehov. Če se 24 ur ne kontroliram (razen v spanju), samo sebe ne opominjam, da hujšam, potem ni nič. Jaz v trenutku pozabim, da npr. ne smem pojesti sadkarij. Ne verjamete? Pa vam povem. Ne vem kako naj vam razložim. Mi nekdo ponudi čokolado in jaz jo vzamem in pojem, ko pa je že v ustih se spomnem, da je to prepovedano. Grozota.

Če čez dan vsako minuto premišljujem o pravilnem načinu hranjenja potem je dan uspešen. Saj je to samo na začetku, ampak je potrebno cca dva meseca to prakticirat in takrat lahko neham premišljevato o tem, ker takrat je telo, možgani zdresirani na pravi način prehranjevanja.

Vse te tedne, ko nisem nič pisala sem bila skozi cele dneve zasedena in na tak način sem tudi pozabila na hujšanje in moj uspeh št. 1 je splavil po vodi. Razočaranje!

Danes je novi dan, novi začetek.

Sedaj pa šibam na tenis.

Koncert Jana Plestenjaka

Ja, prav ste prebrali. Bila sem na koncertu lomilca ženskih src, Jana Plesetnjaka. Njegov koncert bi lahko opisala kot 100 minut čistega, popolnega uživanja. Ta njegov glas je pravi balzam za dušo in telo. Ampak je pomembno, da poje v živo. Popolnoma drugače. Kaj je še dalo piko na i? Kdo drug kot simfonični orkester. Noro!

Edino, kar sem pogrešala, so gosti. Pesem soba 102 bi veliko, veliko boljše zapela Lara, kot pa Janova spremljevalka (pevka).

Me kar ima, da bi šla kupiti Janov novi album Klasika. V bistvu so posneti stari hiti s spremljavo orkestra, kar je slišati fenomenalno. Pa mislim, da so sami počasni komadi.

Če vam je Janči vsaj malo všeč oziroma, če vam je vsaj malo všeč njegova glasba vam predlagam, da si kupite vstopnco in obiščete koncert. Ne bo vam žal.

Lepo je, da imamo slovenci vsaj enega tako dobrega umetnika, ki zna pisati komade, ki zna v živo peti (dobro peti), pa še dobro zgleda, tudi to je nekaj.

Uspeh št.1

Ne morem verjeti, da je teden naokoli. Kot bi mignil in nedelja je zopet tu. Tokrat je dežavna nedelja.

Uspeh št.1! Se sprašujete zakaj? Z veseljem vam povem. Se še spomnite (tisti, ki spremljate moj blog), da sem v začetku tedna napisala nekaj ciljev, ki naj bi jih dosegla do (današnje) nedelje? Ja lahko se pohvalim, da je cilj dosežen. Glavni cilj je dosežen. V deževno nedeljo sem stopila z enim kilogramom manj in občutek je fenomenalen. Ne vem zakaj ne bi vztrajala, ko pa se tako dobro počutim? Res, da se morem tudi žrtvovati, biti disciplinirana, matrati, ampak je kasneje ves trud poplačan z odličnim občutkom, večjo samozavest, dobro voljo, uspešnostjo in še kaj bi se našlo.

Moram priznati, da nisem dosegla cilja glede enournega švicanja, saj tega nisem izvedla trikrat na teden. Zato bo to ponovni cilja za ta teden.

Postavila pa sem si še bolj drzni cilj, in sicer, da izgubim od 4-5 kilogramov do 21.03.2009, saj takrat sva z dragim vabljena na poroko, kje tudi plešem/nastopam. Ne bi bilo slabo, da bi se v svoji koži super počutila.

Ta cilj bom dosegla, če ne bom uživala sladkarij, pila sokov, jedla vsaj pet obrokov na dan (manših, seveda), trikrat na teden švicala in pila dosti navadne vode.

Pa, saj se ne sliši tako grozno, ali pač?

Obisk Gorenja

enkratno preživeto popoldne...

Mogoče vam še nisem povedala, da z mojim dragim opremljama svoje gnezdece. Najpomembnejši del rezidence je kopalnica, in je tudi ena izmed dražjih prostorov za opremiti. Lahko povem, da sem si ta dan napasla oči. Pa ne samo to, tudi izbrala sem sebi najlepšo (zdej bomo vidli, kaj bo rekel šefe) in bili so tako prijazni, da so mi jo tudi zrisala v najin prostor.

Fantastično...

Se že vidim, kako jo pospravljam.

Zgornja slika je najina bodoča kopalnica. Mogoče, vam na sliki ni najbolj všeč, tudi meni ni bila, ko sem jo videla v katalogu. Ampak, ko sem jo zagledala razstavljeno v Gorenju mi je postala najbolj všeč od vseh razstavljenih kopalnicah, kar sem jih videla.

Da malo naredim reklamo za Gorenje Velenje. Res se splača iti malo firbcat.

Enako velja za Kolpo v Metliki. Tudi zelo lep salon, ampak veliko dražje.

Zelo uspešna!

Vem, vem, da še ni konec dneva, ampak vam lahko zagarantiram, da je bil ta dan zelo uspešen. Skozi celoten dan sem zaužila okrog 800 kcal, kar je odlično. Mogoče bi bilo še boljše, če bi šla na eno urno švicanje, ampak grem jutri. Moram pa svojo boljšo polovico prositi, da v najino sobo odnese orbitreka, tako bom lahko kakšen dan več aerobirala in telovadila. Po moje to ni tako slaba ideja, sam je majhen problem, ker je zelo majhna soba.

Sem pa pozabila še na en tedenski cilj. To je, da moram spiti vsaj dva litra vode na dan. To pomeni vodo in ne sok. Mislim, da bo ta cilj precej težak zame, ker pozimi nisem nikoli žejna. Se bo treba pa malo pomujati, saj kdo je pa rekel, da je hujšanje užitek. Kaj mi ostane drugega kot, da grem ciljem na proti!

Aja, pa moram vam priznati, da sem si za malico privoščila enkraten domači krof. Hej, če je pa februar (pust)!

Hujšanje

Se še spomnete, ko sem vam v svoji prvi objavi obljubila, da vam bom pisala o svojih izgubljenih kilogramih?


Zaenkrat še ni izgubljenih kilogramov, pač pa so grami, ampak tudi to je nekaj. Se strinjate, da nekje je treba začeti?

Prvi manjši cilj je, da do nedelje, 08.02.2009 izgubim en kilogram.


Drugi cilj je, da do nedelje ne pojem nobenega bombona, čokoladice, se pravi sladkarij.


Tretji cilj je da grem vsaj trikrat v tem tednu na eno urno športanje (aerobika, tenis, tek,...).


Četrti cilj je, da poskušam, v svoj vsakdanjik, vključiti štiri/pet obrokov (ob 7.00, ob 10.00, ob 13.00, ob 16.00 in še ob 19.00).


Mislim, da bo dovolj ciljev za ta teden, če pa katerega pogrešaš pa mi le pogumno napiši, katerega sem pozabila.

Drsanje na ledu

V soboto smo šli pa v Čatež na drsanje na ledu. Kaj naj rečem, edino to, da sem že skor - skor takšna kot tiste na tekmovanjih. Haha, malo heca.

Povem pa vam, da sem že boljše drsala kot pa prvikrat. Moj dragi me je naučil, kako v ovinku prestopati, pa naučila sem se narediti obrat. To je velik uspeh.
Lahko priznam, da mi je sedaj drsanje priraslo k srcu. Upam, da bomo spet kmalu šli.

Komaj čakam.

Upam, da mi bo uspeli svojo družbico prepričat, da gremo v Casino Lido na bingo. Po moje je full fajn. Držimo pesti.

Snegec!

Jutro...

Ponovno šok.

Takoj, ko se zbudim pogledam skoz okno in ugotovim, da moram preskočiti zajtrk, saj moram kidat sneg. Ja.

Spet en velik kup snega, pa še kar je snežilo. Moj beetlček je bil spet toliko zasnežen, da so se vidle samo gume.

Prihitim ven, kjer na hitro, z metlo očistim avto (saj veste, če ne, pa kazen), nato pa z lopato tečem k cesti, kjer moram očistiti zrinjen sneg, ki nam ga podarijo prijazni gospodje s plugom.

Ko končam, skočim v avto in se odpeljem v službo.

Zraven pa še prilagam sliko, kje si lahko vsaj malo predstavljate ta zasneženi kraj.

Zima bela

Ljudje moji, vi sploh ne veste kako lepo je pri nas v hribih.

Včeraj popoldne sem komaj prilezla domov, saj je bilo cestišče popolnoma belo. Ampak, ko sem prišla na cilj, sem takoj skočila v smučarski kombinizon in poprijela za lopato.

Moram vam priznati, da je bilo sanjsko, nepozabno. Poleg tega, da je bilo vse okoli mene popolnoma belo, je nebo še vedno vztrajalo in nad nas pošiljalo velike, bele snežinke.

In, kaj je temu vzdušju naredilo piko na i? Moj rjavi, kosmati prijatelj, Žak. Ko bi vi videli kaj pomeni veselje na snegu. Takšno nepopisno veselje lahko vidiš samo pri Žaku.

Pa da povem, še kar sneži!

Pogum!

To je dan D zame, glede ustanovitve svojega bloga. Nikoli si ne bi mislila, da jaz kaj takega storila pa, kot vidimo... osebna spletna stran je tu.

V prihodnjih mesecih pa bomo videli kako bo ta spletna stran uspešna.



Da vam na kratko opišem, zakaj sem se sploh odločila, da ustvarim svoj javni dnevnik. Kot prvo me je spodbudilo to, da imam svojo boljšo polovico v Ljubljani in tako meni, doma, ostaja nekaj prostega časa za pisanje dnevnika. Saj veste kako je, ženske pač rade govorimo. Druga stvar, ki me je spodbudila pa je moje neuspešno hujšanje. Odločila sem se, da javno predstavim začarani cikel hujšanja, ki se bo leta 2009 čudežno končal in vi boste temu priča. Pa, mogoče se še najde kakšna ženska, ki se bo našla v mojih težavah in mogoče se bo našlo nekaj žensk, ki mi bo znalo pomagati, mi svetovati.



Tisti, ki se naključno najde na moji spletni strani, mu želim veliko užitkov pri branju mojih zgodbic.